Prostor Mediacije gradita dve različni – konfliktni – časovni umeščenosti, ki se interpretirata v materialni izključljivosti. Naravni lasje nastopajo kot akterji preteklega, prvobitnega, primarnega in ustvarjajo prezentacijo teme. Na nasprotni strani prostor zapolnjuje svetloba, ki se potencira v refleksiji folije, tehnološkega materiala, kot spomina prihodnosti. Ta relacija je vzpostavljena tako na vizualni kot tudi na taktilni ravni. Prostor, v katerega vstopa obiskovalec, ne ustvarja namišljena realnost, ampak realnost sama, realnost materiala, ki v ospredje postavlja izkušnjo obiskovalca. Pri tem ne gre zgolj za izkušnjo pogleda, varnosti v distanci do materije, ampak za izkušnjo dotika, realnosti biološkega materiala. Sprejemanja ali zavračanja. Prostorska instalacija izpostavlja dotik, katerega je v družbi virtualnega in podatkovnega rokovanja oziroma delovanja dandanes vse manj. Čas, ki mu pripadamo, je dotik zminimaliziral do skrajnosti. Prav dotik pa je tudi način zaznave in komunikacije, ki ustvarja 'vidno' in realno tudi v popolni odsotnosti svetlobe. Vstop v prostor, v samo umetniško delo pa izpostavlja še dodatno dimenzijo dotika. Umetniško delo samo se – zaradi velikostne omejenosti oz. majhnosti v katero vstopa obiskovalec – dotika obiskovalca. Tu gre za dotik dotikajočega, ki postavlja obiskovalca v povsem novo, pa tudi negotovo pozicijo.

 

ELENA FAJT je zaključila študij oblikovanja tekstilij in oblačil na Oddelku za tekstilstvo na NTF na Univerzi v Ljubljani, kjer danes deluje kot docentka, kasneje pa se je študijsko izpopolnjevala še na Dunaju v Avstriji in na Danskem. Za seboj ima številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini, umetniške rezidence, gledališke in filmske kostumografije ter oblikovalske projekte. Od leta 2000 dela na kontinuirani seriji projektov Lasnine/Hairsense, ki raziskujejo estetske, simbolne in kulturne pomene las.

 

Odpiralni čas: torek–nedelja, 13.00–21.00. Do 12.julija.

Koprodukcija: ŠKUC