LABORATORIJ SVETLOBNE GVERILE

Laboratorij Svetlobne gverile

serija objektov & instalacij

V sklopu Laboratorija Svetlobne gverile, posvečenega izobraževanju, je v letošnjem letu potekala delavnica, kjer so umetniki pridobivali znanje za realizacijo dinamičnih sistemov z različnimi analognimi in digitalnimi elektronskimi sklopi v povezavi z mikroračunalnikom ali brez njega. Udeleženci so v sodelovanju z mentorjema Branetom Ždralom in Lukom Frelihom razvijali lasten umetniški projekt in se tako na praktični ravni spoznali s problematiko izbire različnih tehničnih elementov in programskih orodij pri produkciji novega umetniškega dela.

 

Brane Ždralo (1963) je inženir elektrotehnike, zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko. V umetniških projektih raziskuje možnosti reciklaže računalniških komponent in ostankov tiskarskih procesov v kombinaciji z različnimi elektronskimi vezji in svetlobnimi viri. Navdihujeta ga futurizem in znanstvena fantastika, v svojih raziskovanjih pa se loteva vprašanja časa, prostora, interaktivnosti in novih dimenzij. Luka Frelih (1974) je računalniški programer in umetnik, heker s posebno naklonjenostjo prostemu programju in snovalec spletnih strani. Je ustanovni član Ljubljanskega laboratorija za digitalne medije Ljudmila, predsednik Društva Ljudmila in mreže M3C ter eden od avtorskih sodelavcev Ustvarjalne gmajne.

 

Izbrani umetniki, ki so sodelovali na delavnici Laboratorija Svetlobne gverile, svoja nova dela predstavljajo v sklopu razstave v Palači Cukrarna. Marko Batista in Boštjan Čadež se tokrat kot tandem podpisujeta pod projekt Circus Aeronauticus. Interaktivna kinetična instalacija izhaja iz znanstveno-fantastične legende o zemljanih, ki so se izgubili v gosti megli in se srečali s plovili nam neznanih bitij iz daljne galaksije. Projekt Maje Bojanić in Tise Neže Herlec z naslovom Približevanje sestoji iz talnega reliefa, na katerem se v odvisnosti od gledalčeve prisotnosti odvija barvna koreografija, s čimer se manifestira nevidna povezava med umetniškim delom in publiko. Brina Ivanetič in Eva Mlinarič se predstavljata z delom Hočem tvoje nehoteno: pred gledalcem nastaja abstraktna slika, ki jo tvori preplet svetlobe, obarvanega agarja in kolonije bakterij. Gojišča slednjih so opremljena s senzorjem; ko se jih obiskovalec dotakne, hkrati okuži gojišče in ga osvetli. Civila Nervosus Neže Jurman predstavlja samodelujoči aparat, ki izbira številke – ko izbere pravo, s pomočjo POS tiskalnika natisne risbo na temo (ne)produktivnosti. Projekt mirr|| Žige Palčarja sestoji iz postavitve gibljivih zrcal, ki se razgledujejo po okolici, odsevajo svoj prostor in opazovalce, ter tako ustvarjajo nove dimenzije in plasti prostora, s tem pa tudi lastnega interierja. NowHere umetnice Line Rice je na fasado zgradbe umeščena svetlobna skulptura, del večmedijskega projekta v nastajanju Pretakanje časa (Time Transfusion), v katerem se avtorica ukvarja z dojemanjem in uporabo časa v informacijski dobi. Prizma Mateja Stupice predstavlja svojevrstni galerijski parazit: niz nadzornih kabel se obrača za gledalcem in ga obstreljuje s svetlobo. Fotografija Špele Škulj, naslovljena Gozd, se poigrava z gledalčevo percepcijo ob spreminjanju barve podobe, Polprevodniški stereoskop Staša Vrenka pa je nosljiv objekt, ki preko metod elektrotehničnega brutalizma spaja lastnosti stereoskopa in VR očal.

 

koprodukcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, Zavod Projekt Atol, RogLab (MGML)