Laboratorij Svetlobne gverile: Dinamična svetloba
svetlobna instalacija
mentorja: Tilen Sepič, Andrej Štular
Valvasorjev park, Ljubljana // do 20. 6.
ODPRTJE: torek, 26. maj 2026, ob 21.30

Letošnji Laboratorij Svetlobne gverile, ki je potekal v Sepič Studiu, se posveča raziskovanju ter aplikaciji dinamične svetlobe v instalacijah na prostem. Udeleženci so pod mentorstvom Tilna Sepiča in Andreja Štularja spoznavali možnosti programiranja LED trakov z odprtokodnim orodjem WLED, ob tem pa so raziskovali in preskušali različne materiale za gradnjo večjih instalacij v javnem prostoru – od osnovnih gradnikov do najdenih objektov. Ustvarili so več raznolikih, a medsebojno povezanih svetlobnih skulptur, ki s premišljeno uporabo dinamične svetlobe preoblikujejo prostor. /Društvo Ljudmila/

Sodelujoči: Alevtina Ainutdinova, Urša Čuk,  Tamara Lašič Jurković, Jakob Lavrič, Oskar Kandare, Špela Škulj in Vita Tušek

PROJEKTI

Urša Čuk: Nestabilna bližina
Instalacija stoji kot zaprta zanka, kot sistem brez namena, ki obstaja v lastnem gibanju in tišini. Ob bližini se notranji sistem razgradi v razpršeno, živčno napako, kjer svetloba in zvok izgubita kontinuiteto. Kot sistem brez namena, ki obstaja v lastni tišini in ne vzpostavlja odnosa, ampak razpira prostor, v katerem že sama prisotnost deluje kot napaka.

Tamara Lašič Jurković, Jakob Lavrič, Oskar Kandare: Hrčkom v spomin
Na spletu obstaja fenomen številnih zgodb o tragičnih, grotesknih smrtih hrčkov in širjenje mitov, da so ti glodavci bodisi samomorilne živali bodisi imajo neverjetno smolo. A pojav gre pravzaprav pripisati dejstvu, da so hrčki – kot zelo majhne domače živali s kratko življenjsko dobo – podvrženi izjemno hitri potrošnji, slabi vzreji in neustrezni skrbi. Ta totem je posvečen vsem hrčkom, ki so preminili zaradi človeške malomarnosti. Da bi le našli luč na koncu tunela, mir v onostranstvu.

Špela Škulj: Bivak
Skulptura se vzpostavlja kot začasno zavetišče, nekakšen tih totem ali bivak, ki raste iz materiala, ki sta ga že oblikovala čas in voda. Naplavljen les, nekoč del širšega naravnega toka, tukaj dobi novo formo in pomen. Zložen v obliko, ki sugerira tako arhaične rituale kot sodobno potrebo po umiku in lebdi med preteklostjo in sedanjostjo, med naravnim in umetnim, med razpadanjem in zavetjem. V notranjosti se razkriva subtilen svetlobi prostor – oddaljene zvezde ali ujeti kresničji utrinki, ki pa skulpture ne osvetljujejo, temveč z njo dihajo, kot da skulptura skriva lasten nočni ekosistem.

Vita Tušek: Mensa Insectorum
Instalacija predstavlja ambivalentno razmerje med vabo in pastjo, (ne)privlačnostjo in nevarnostjo. Objekt postane mikrokozmos kroženja življenja, kjer je vsaka vaba hkrati past, vsaka past pa nova vaba. Vosek služi kot vezivo in konzervans, kristali sladkorja pa kot naraven vir hrane za žuželke. Ponoči Mensa Insectorum sveti kot gostilna: miza je pripravljena, luči gorijo, vrata so odprta – manjkajo le gosti.

Alevtina Ainutdinova: Protitok
Brutalistični, skoraj znanstvenofantastični objekt s svojim notranjim vzorcem ustvarja nenavaden vizualni učinek tako v večerni osvetlitvi kot v dnevni svetlobi, pri čemer se ob gibanju okoli instalacije vzpostavi iluzija dinamične svetlobe, ki navidezno sledi pogledu. Svetloba, ki izvira iz notranjosti, se iz samega središča razliva po celotni strukturi, kot da bi razkrivala živost totema. Instalacija vabi k raziskovanju z vseh strani, s čimer ohranja idejo njene prvotne dvojne materialnosti in vzajemne izmenjave nasprotnih tokov.

Koprodukcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost

sponzorji: Javna razsvetljava d. d., piceriji Foculus in Parma, Boels Rental Slovenia d. o. o. , Mladina d. d.